Božični jedilnik po estonsko

Čeprav estonska pokrajina ni pretirano posejana s cerkvami in Estonci v veliki večini ostajajo ateisti, je božič osrednji praznik, ki mu Estonci vestno posvečajo nemalo pozornosti. Pravijo, da je tradicija prazničnega obeleževanja božičnega časa prisotna vse od poganskih praks čaščenja zimskega solsticija, hkrati pa se je božič v minulem stoletju uveljavil kot simbol odpora proti sovjetski okupaciji. Estonski božič danes prežemajo številne ljudske tradicije, med katerimi jih je največ povezanih s kulinariko.

Gastronomski sokovi se pretakajo ob značilnih jedeh, ki v božičnem času obtežujejo nemara vsako estonsko mizo. Težko se izognemo krvavicam, spečenemu lososu in svinjini z zeljem, na jedilniku pa ne bodo manjkali niti lično dekorirani pišotki pipparkogid, značilna solata z ribami, rdečo peso, korenjem, kumarami, krompirjem in jajci, torte na drobtinasti osnovi in polnjena jajca. Kozarce obvezno polni pivo, ki se pretaka v tako gromozanskih količinah, da so nekdaj božič imenovali kar praznik piva. Prijazno dekorirane jedi ostanejo na praznično pogrnjeni mizi ves večer, včasih celo vse do jutra, kar naj bi izhajalo iz predkrščanske tradicije hranjenja duhov prednikov. Danes sicer duhovi prednikov za jedilno mizo ne sedejo nič kaj pogosto, hrana pa vseeno izgine še pred jutrom!  

Prekoevropska odisejada

Od krstnega blogerskega zapisa sva z Ekkejem v treh ledeno mrzlih dneh (povprečno -15 stopinj!) uspešno prekrmarila 2300 dolgih kilometrov, ki si jih je delilo 6 evropskih držav. Svoje popotovanje sva otvorila z vožnjo po domači grudi v kapah in rokavicah, za kar je poskrbelo prijazno stavkanje avtomobilskega gretja. V sosednji Avstriji je piš iz ventilatorja radodarno delil pretežno topel zrak, v zameno pa je zamrznila tekočina za čiščenje vetrobranskega okna, kar je povišalo frekvenco ustavljanj na bencinskih črpalkah.

Na Slovaškem sva se počasi naveličala repriz božičnih hitov v različnih jezikih, vendar ipoda nisva našla niti na Češkem. Ko nama je karantena v porodnišnici preprečila obisk najine prijateljice Jage in njene dojenčice, sva med iskanjem primerno varnega motela zašla vse do Varšave. Jutro naju je pozdravilo z nepreglednim prometnim zamaškom, iz katerega sva se le s težavo izmotala v spremljavi vse močnejših snežink. Po neskončno dolgi Poljski sva adrenalinsko slalomirala med živčnimi tovornjaki ter v zvočni spremljavi vedno glasnejšega kašlja in krščanskega radia Maria. Po urah koralov in sakralnih popevk sva prešerno odkrila izgubljeni ipod (ki je bil seveda ob radiu; tam, kjer je vedno) in preko Litve odbrzela s petjem naprezajoč prehlajene glasilke. V Latviji naju je s toplo večerjo pričakala prijateljica Laura in naju prijazno gostila vse do opoldneva naslednjega dne, ko sva vse bolj rjavo devetnajstko ponovno otovorila z izdatno napolnjenimi kovčki in jadra usmerila proti severu.

Cesta je postajala vse bolj ledena, pokrajina vse manj zgubana in nebo zlovešče temno. "Taaalin!," sva zadovoljno zakričala, ko sva v daljivi zagledala znano silhueto srednjeveškega mesta. Z zakrknjenimi okončinami sva se skobacala iz pilotske kabine in trodnevno domovanje v skromni prostornini starega (a zvestega!) renaulta zamenjala za prostorno rezidenco Vaslijevih.

Na sever!

Ko omenim Estonijo, imajo ljudje navado modro pokimati in zamrmrati nekaj o Baltiku in zmagovalni evrovizijski popevki v polpreteklosti. Le redki junaki suvereno izstrelijo ime glavnega mesta ("Riga ... Vilna?") in državo ustrezno vpišejo na nemo karte Evrope ("Te baltske države so tako zoprno skupaj!"). Mikroskop bi morali izostreti še posebno skrbno, da bi našli poliglote, ki samozavestno odrecitirajo vseh 60+ estonskih samoglasnikov (äöüõaeo ...), v obveznem večglasju zažgolijo domoljubne ljudske napeve in se pražijo v prevroči savni več ur, brez da bi ob tem spregovorili eno samo besedo s svojim najboljšim prijateljem.

Kaj se skriva na prostranih ravninah evropskega severa in kakšno kulturo si deli 1,3 milijonov bledoličnih pripadnikov, bom odkrivala v naslednjem dobrem polletju, ki bo poleg estonskih detektivskih misij zagotovo prispeval tudi kakšno privlačno anekdoto za bodoče rodove ... in naključne virtualne postopače po pričujočem spletišču.