Prekoevropska odisejada

Od krstnega blogerskega zapisa sva z Ekkejem v treh ledeno mrzlih dneh (povprečno -15 stopinj!) uspešno prekrmarila 2300 dolgih kilometrov, ki si jih je delilo 6 evropskih držav. Svoje popotovanje sva otvorila z vožnjo po domači grudi v kapah in rokavicah, za kar je poskrbelo prijazno stavkanje avtomobilskega gretja. V sosednji Avstriji je piš iz ventilatorja radodarno delil pretežno topel zrak, v zameno pa je zamrznila tekočina za čiščenje vetrobranskega okna, kar je povišalo frekvenco ustavljanj na bencinskih črpalkah.

Na Slovaškem sva se počasi naveličala repriz božičnih hitov v različnih jezikih, vendar ipoda nisva našla niti na Češkem. Ko nama je karantena v porodnišnici preprečila obisk najine prijateljice Jage in njene dojenčice, sva med iskanjem primerno varnega motela zašla vse do Varšave. Jutro naju je pozdravilo z nepreglednim prometnim zamaškom, iz katerega sva se le s težavo izmotala v spremljavi vse močnejših snežink. Po neskončno dolgi Poljski sva adrenalinsko slalomirala med živčnimi tovornjaki ter v zvočni spremljavi vedno glasnejšega kašlja in krščanskega radia Maria. Po urah koralov in sakralnih popevk sva prešerno odkrila izgubljeni ipod (ki je bil seveda ob radiu; tam, kjer je vedno) in preko Litve odbrzela s petjem naprezajoč prehlajene glasilke. V Latviji naju je s toplo večerjo pričakala prijateljica Laura in naju prijazno gostila vse do opoldneva naslednjega dne, ko sva vse bolj rjavo devetnajstko ponovno otovorila z izdatno napolnjenimi kovčki in jadra usmerila proti severu.

Cesta je postajala vse bolj ledena, pokrajina vse manj zgubana in nebo zlovešče temno. "Taaalin!," sva zadovoljno zakričala, ko sva v daljivi zagledala znano silhueto srednjeveškega mesta. Z zakrknjenimi okončinami sva se skobacala iz pilotske kabine in trodnevno domovanje v skromni prostornini starega (a zvestega!) renaulta zamenjala za prostorno rezidenco Vaslijevih.